nedelja, 21. januar 2018

A Monster Calls (2016)

Režija: J.A. Bayona
Scenarij: Patrick Ness 
Igrajo: Lewis MacDougall, Sigourney Weaver, Felicity Jones, Toby Kebbell, Liam Neeson


A Monster Calls je že pred izzidom asociiral na svojega koledarskega tekmeca, Spielbergovo (oz. Dahlovo) družinsko pustolovščino Veliki dobrodušni velikan, saj imamo v obeh primerih pred seboj fantazijski film s polno posebnih efektov, v glavnih vlogah pa nastopata otrok in veliki stvor, med katerima se splete prijateljstvo. Prvi sicer ponudi veliko bolj tankočutno zgodbo; kako tudi ne, ko gre v osnovi za občutljivo in skrajno resno tematiko. Film precej potegne nekje okoli prve tretjine, ko prične pošast pripovedovati uvodno izmed treh obljubljenih zgodb. Po pripovedi o "črno-belem" princu komaj čakamo naslednjo moralno levito, a kaj, ko prave ne dobimo več oz. se vse skupaj nekoliko izvodeni, čeprav film pokonci držijo solidne igralske predstave treh svetovno p(ri/o)znanih igralcev, med katerimi je Liam Neeson poleg glasovne sinhronizacije drevesastega velikana prevzel še vlogo Conorjevega dedka, pa čeprav slednjo samo na sliki.


                                                                          Foto: IMDb

sobota, 20. januar 2018

Pivo in kulinarika: Zbornica

Ambient: 2/5
Hrana: 2/5
Postrežba: 3/5
Sanitarije: 2/5
Ponudba pijače: 3/5

Zbornica je relativno nov fast food – street food hipester style lokalčič v geografskem središču prestolnice, natančneje na Rimski cesti, v bližini bivšega in, kot bomo videli kasneje, veliko bolj okusnega Thai inna. Skratka, ustvarjalci so si zamislili še eno ljubljansko gourmet burger postojanko s svojskim konceptom šolske zbornice. Tako na meniju najdemo burgerje, kot so Profesor Luigi, Turšica, Ravnatelj itd., žal pa atmosferi ne sledi ponudba pijače – vsaj ne v zimskem času –, ki bi lokalu pritičala; pogrešam predvsem raznovrstenjši izbor piv in doma pripravljenih akoholnih in brezalkoholnih zvarkov. Ambient je v osnovi pravilno zastavljen, v hladnejšem času leta zastekljeni interior pa poleg slabe izolacije in provizorične osvetlitve skupaj s prostorom ob glavnem šanku žal delujejo precej slabo. Da ne omenjam sanitarij, ki so poleti po vzoru Jazz Cluba Gajo sicer povsem funkcionalne in higiensko nad minimumom, vendar si človek ob termometrskem kazalcu okoli ničle vseeno želi nekaj več temperaturnega presežka, predvsem kar se tiče tekoče vode ... Natakar(ji) so prijazni, nekoliko leseni, a še simpatični, ponovno pa se zaplete pri hrani. Da pred koncem delovnega časa zmanjka večine jedi iz menija, je naravnost amatersko, a bi to še lahko požrli, za razliko od postrežene hrane. Dotični "vroči pes" je bil prepečen (najverjetneje je bilo potrebno prekriti rok trajanja), suh, brez ideje in življenja, skratka, razočaranje za hrane in pristnih kulinaričnih izkušenj željnja usta.   

četrtek, 18. januar 2018

Kidnap (2017)

Moja ocena: 2.5/5

Ugrabitev je bila posneta že konec leta 2014, a je nato sledilo kar nekaj zamikov datuma premiere. V filmu režiserja Luisa Prieta (verjetno nima nobene tesnejše povezave z znamenitim mojstrom fotografije Rodrigom Prietom) in scenarista Knata Gwaltneyja (ja, dejansko je zadevo spisal moški) glavno vlogo prevzame Halle Berry, nekdanje Bondovo dekle, ki kljub lani dopolnjenemu abrahamu še vedno premore nekaj atributov, zaradi katerih smo jo pred šestnajstimi leti lahko gledali ob boku (tudi dobesedno) Pierca Brosnana.
Problem pri Berryjevi je pravzaprav zgolj ta, da je za svoj lik predobra igralka. Dobršna mera patetike, ki se odraža skozi film, namreč odpade ravno na Karlo Dyson, ki se z odločnostjo zveri in nagonom matere odloči slediti ugrabiteljem svojega sina. Je mati s popolnimi belimi zobmi in dovršeno postavo, ki si kruh služi kot natakarica v lokalu s hitro prehrano, kajti ženske njenega kalibra se v življenju na drugačen način res ne znajdejo ... Tekom preganjanja ugrabiteljev večkrat potegne sila nelogične poteze, a to glede na psihično stanje, v katerem se lik znajde, lahko – sicer s težavo – še nekako spregledamo. Brez kritike pa nikakor ne moremo izpustiti posameznih izustkov, ki cinikom prav gotovo privabijo nasmeh na ustnice ("You took the wrong kid!").
Tudi sicer zasnova filma stoji na zelo zlizani podlagi, scenarij pa je kot švicarski sir; pa ne zaradi kvalitete, ampak zaradi lukenj. Film se začne z eno izmed kasnejših scen, na dveh mestih je pomoč in z njo razplet tako blizu (a na koncu tako daleč), zaključek, ko se tretji izmed ugrabiteljev s puško v rokah Dysonovi opravičuje in želi izpasti nedolžen, pa po nesmiselnosti poseka vse; dobimo namreč vtis, da so ustvarjalci s poceni finto želeli zgolj šokirati gledalce. Kar sledi, je hiter in površen epilog ("A police spokesman has confirmed the break-up of an overseas child abduction ring. Arrest have been made in Paris, New York, London and Dubai."), ostajajo pa nerazjasnjena vprašanja, kot je npr. to, zakaj so ugrabitelji izbrali ravno malega Frankija oz. kako to, da so poznali njegovo ime in ime njegove matere. Glede na kvaliteto scenarija sicer čudi, da mantre "Marco ... Polo" niso uporabili še v zaključku, ko Dysonova najde svojega sina ...
Vseeno Ugrabitev ponudi nekaj trenutkov filmskega užitka, suspenza, napetosti, na momente celo vznemirljive misterioznosti. Na začetku zgodbe nam ustvarjalci servirajo kar nekaj možnih ugrabiteljev, vse od pozne sodelavke do moža v parku. (Osebno se mi je zdelo, da je v ugrabitev nemara vpleteno "popolno dekle" Frankijevega očeta, ki se pač želi odkrižati motečega pastorka.) Predvsem začetek scen, ki se odvijajo v in okoli hiše ugrabiteljskega para nam navkljub nesmiselnemu početju Dysonove, katera v hišo vkoraka kar sama, pri gledalcu proži določene pozitivne emocije. Žal na koncu pravega dogovora oz. zadovoljivega razpleta nismo deležni.    
Ugrabitve torej glede na oceno in zapisano ne moremo ravno priporočati, je pa vseeno od časa do časa vredno pogledati kakšen slabši film. Če ne drugega zaradi tega, da znamo ceniti boljše. In če smo že omenili slabše filme, naj v zagovor aktualnega pripomnimo, da se ta uvršča v kategorijo "prvi (ali vsaj med prvimi) na vasi"; za kategorijo "so bad it's good" se pač jemlje preveč resno.    

                                                                          Foto: IMDb

sreda, 17. januar 2018

King Arthur: Legend of the Sword (2017)


Vrnil se je kralj Artur, vrnil se je Guy Ritchie. V škornje prvega je po legendah, kakršni sta Richard Harris in Sean Connery, stopil Charlie Hunnam, britanski režiser pa je lani lansiral film s svojimi tipičnimi vzorci. Kako uspešen je pri tem bil, si preberite v spodnjih vrsticah.
Kot zapisano, film odlikuje značilen Ritchijev slog, ki je še vedno najbolje prezentiran v njegovih klasikah, nizkoproračunskem Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, 1998) ter britansko-ameriški koprodukciji Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000). Omenimo, da je pri slednjih sodeloval še v vlogi scenarista, kar velja tudi za njegov najnovejši projekt. Dinamika, humor, svojevrstna montaža; vse to lahko vidimo v filmu, ki je časovno postavljen na začetek novega veka, lokacijsko pa v območje starodavnega Londiniuma (današnji London). Spomnimo, da se je režiser (in scenarist) že preizkusil pri ustvarjanju filma, ki se dogaja v relativno oddaljeni preteklosti, saj je (zaenkrat) zrežiral dva celovečerca o slavnem detektivu Sherlocku Holmesu z Robertom Downeyjem Jr. v naslovni vlogi. Tudi za legendo o kralju Arturju lahko rečemo, da jo je scenarij uspel ustrezno "modernizirati" in približati gledalcu. K temu seveda pripomore tudi Ritchie, ki z že omenjenimi prijemi, ki jih iz zgodovinskih epov nismo vajeni, preteklosti vdihne svojevrstno svežino. Film je bil posnet na številnih lokacijah širom Velike Bitanije, katerih značilna pokrajina s svojo sivino pomaga ustvariti vzdušje, kar velja tudi za glasbeno spremljavo.
Kar se tiče igralcev, lahko pred glavnega brez slabe vesti postavimo Juda Lawa, ki blesti v vlogi negativca, tiranskega kralja in bratomorilca Vortigerna. Law svojo vlogo opravi zelo dobro in med vsemi sodelujočimi pred kamero resnično izstopa. Na drugi strani je Charlie Hunnam ravno prav mlad in ravno prav znan, da je primeren za vlogo mladega kralja, še preden je ta to sploh postal. Med ostalimi opazimo nekaj znanih obrazov, kot sta Eric Bana in Djimon Hounsou, pa tudi zvezdnika serije Igra prestolov, Aidana Gillena in Michaela McElhattona. Bana je prevzel vlogo Arturjevega očeta, kralja Utherja, ki se pojavlja v odsekih iz preteklosti, vključen pa je tudi v predzgodbo, katera lepo vzpostavi tok dogodkov in igralca Avstralčevega kalibra ne vrže v nič. Medtem ko Hounsou kot sir Bedevere predstavlja moderno in politično korektno gesto (vključitev temnopoltega lika), se v manjši vlogi pojavi tudi bivši nogometni as David Beckham, ki služi kot promotor.     
Manj blesteče točke so klišeji, ki se razkrinkajo že na samem začetku, ko se na velikem platnu pojavi besedilo, katero razloži osnove dogajanja, a je to zavoljo jasnosti zgodbe vseeno pomembno. Prva polovica se nato kljub vsemu odvije na visokem nivoju, vse skupaj pa nekoliko pade po ugrabitvi dečka Bluja in mlade maginje, ko dogodki začnejo izgubljati svoj smisel. Krona vsemu je Arturjev vdor v grad s pomočjo gromozanske kače in že stota Vortigernova priložnost, da mladega povzpetnika ubije, a se začuda raje odloči za govoričenje in vzpostavitev dramatičnega vzdušja.
Razplet nakazuje na nadaljevanje oz. vzpostavitev potencialne franšize, vse pa je bilo seveda odvisno od zaslužka, ki bi moral biti glede na 175 milijonski budžet dokaj visok. Artur je zasedel prestol, okrogla miza je praktično postavljena, vikingi užaljeni, vseeno pa ostaja še nekaj likov, katerih konkretna predstavitev sledi. Merlin je bil že omenjen, medtem ko na Lancelota, Tristana in Guinevere še čakamo (kot slednja se utegne razkriti lepa maginja). Film je ogleda vreden, sploh če ste oboževalec legende o kralju Arturju oz. bi radi videli, kaj ima ponuditi Guy Ritchie. 

                                                                         Foto: IMDb

torek, 16. januar 2018

Senke nad Balkanom, s01e02 (2017)

Pilotna epizoda je pilotna epizoda, namenjena temu, da pritegne čim več gledalcev, budžet pa pač budžet in kot tak omejen. No, vsaj na Balkanu, pa čeprav gre za koprodukcijo. Kar želim povedati, če ste morda še nekoliko jutranji, je, da je drugi del, ki za razliko od ure in pol dolgega predhodnika traja zgolj dve tretjini toliko, manj navdušujoča televizijska predstava. A nikakor ne slaba! Če ne drugega, je na svoj račun prišel nežnejši spol, saj že na začetku epizode uzremo Sebastiana Cavazzo, ali, "piši kao što govoriš", Sebastijana Kavaco, kot preberemo v uvodni špici. Kasneje se izkaže, da njegov pretirano raskavi (na)glas bolj paše v reklamo za Schweppes, pa vendar ... Epizodi še vedno služi svojski humor, tempo pa se žal precej upočasni. Dobimo več vprašanj kot odgovorov, pa čeprav je prvih dovolj nanizal že uvodni del. No, na koncu pride še do druge dekapitacije v tej sezoni, skupi pa jo brat ddr. Maje Davidović.   

                                                                          Foto: IMDb 

ponedeljek, 15. januar 2018

Misel za nov teden

"A guy who's always interested in the condition of the world and changing it, either has no problems of his own or refuses to face them."

Henry Miller