torek, 17. april 2018

The Terror, s01e03 (2018)

"Condolences, Lady Silence."

Obroki se zdijo bornejši, odnosi hladnejši, junij pa preklemano mrzel. Crozier želi svet tam zunaj seznaniti z na videz nerešljivo situacijo, ob tem pa (ponovno) naleti na odpor kapitana Franklina. Mimogrede, če ste se spraševali, od kod neki vam je znana glumaška štima Jareda Harrisa, si le pobliže oglejte njegovo družinsko drevo … Suspenz svoj vrhunec doseže med odličnim prizorom skupinskega fotografiranja, verjetno najmočnejšim do sedaj. V eni izmed “flashback” scen uzremo še en znan obraz iz Igre prestolov, spomini pa na dan privrejo tudi med presenetljivo izgubo enega izmed do sedaj glavnih likov, kateri pomembnosti navkljub konča v istem – nič kaj uglednem – grobišču, kot stari Eskim pred njim, kar namiguje na simboliko, Slovencem dobro znano iz freske “Mrtvaški ples”. Skrivnostne pošasti (medved?) na vpogled še ne dobimo, kar gotovo ustvarja še večjo tenzijo, zanimivo pa je, da stvor, tako se vsaj zdi, nekako sočustvuje z Eskimko, katere oče je v od belcev izkopani grob verjetno odnesel tudi svoje toteme?

                                                                      Foto: IMDb

ponedeljek, 16. april 2018

četrtek, 12. april 2018

The Terror, s01e02 (2018)

"You call me doctor, but technically I'm just a surgeon."

V drugem delu spoznamo nove like, lepo se sestavlja tudi mozaik zgodbe, vendar do večje prepreke ali preobrata v njej še nismo prišli. Kot v knjigi se tudi v nanizanki lepo prepletajo dogodki iz sedanjosti in preteklosti, prav zaradi slednje pa laže razumemo prvo. Dogodki izven ladijskega krova so tako trenutno precej bolj zanimivi kot postopanje po palubju. Svoje doda presunljiva in originalno izbrana pokrajina, katera očitno skriva tudi svojo temno plat. Dobimo še tretjo žrtev odprave, davek pa plačajo tudi staroselci. Po drugi strani epizoda na pokušino ponudi nekaj humorja. Zanimivo bo opazovati, kako bo prihod edine ženske vplival na mornariško osebje, sploh v luči dejstva, da fantje za zadovoljitev osnovnih potreb že sedaj uporabljajo skrajne metode ... Se bo že preizkušena kombinacija ameriške produkcije in britanske igralke šole ponovno proslavila? 

                                                                          Foto: IMDb

sreda, 11. april 2018

Pivo in kulinarika: Roza slon (Trg OF)

Ambient: 3/5
Hrana: 2/5
Postrežba: 3/5
Sanitarije: 1/5
Ponudba pijače: 3/5

V sveža oblačila odeti bivši Thai inn – nanj nostalgično spominja spolirana rikša ob vhodu – se je razpršil na tri lokacije znotraj prestolnice, oglejmo pa si, kakšno izkušnjo pričara centralna. Ta kljub ugodni poziciji za hrane željne žurerje ne obratuje v nočnih urah; očitno je kultura burekov in kebabov pri nas pregloboko zasidrana, konkurenca pa premočna. Ob vstopu se razprostre v pisane odtenke odet interior, ki pa je mestoma preveč provizorično zastavljen in spominja na tipičen tajski lokal, kar mu težko štejemo v dobro. Daljnovzhodni standardi se ponovno pokažejo ob obisku sanitarij, kjer vestni umivalec rok naleti na izpraznjen rezervoar za tekoče milo. Obratujejo po principu semi "self-service"-a, kar pomeni, da gost hrano in pijačo naroči pri osrednjem pultu. "Postrežba" je sicer zadovoljiva, kuharsko osebje avtohtono. Za tešenje žeje lahko poleg sladkih gaziranih pijač posežete po uvoženih sokovih zanimivih okusov iz pločevinke (ne priporočam sicer kokosovega), dokaj pestra pa je tudi izbira tajskih piv. Ponovno se zaplete pri hrani. Meso v pad kee mau je bilo narezano brez občutka, zelenega popra le za vzorec, zato pa polno drugih, težko prežvečljivih "dodatkov" (večji kosi lesenega ingverja), kateri so, to rad verjamem, gotovo polni vlaknin.         

nedelja, 08. april 2018

The Darkest Hour (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Film o Churchillu smo že dočakali. Film s Churchillom še večkrat. Eno osrednjih figur politike 20. stoletja je že upodobilo mnogo imenitnih igralcev, kot so Michael Gambon, Albert Finney in Brendan Gleeson, nenazadnje pa smo lani poleg Najtemnejše ure (ne, film ni dolg samo eno uro, pa tudi tako slab ne) dobili tudi Churchilla, za potrebe katerega je v čevlje legendarnega možiclja s polcilindrom stopil še eden izmed silakov, Brian Cox. Film se ni pretirano proslavil, morda tudi zaradi dejstva, da je ob njegovem izidu Joe Wright že urejal finese svojega prihajajočega celovečerca s tako želenim Garyjem Oldmanom v glavni vlogi, ki je postregel z do sedaj kritikom najbolj všečno personifikacijo britanskega buldoga.
Skoraj šestdesetletni Oldman, eden najbolj prepoznavnih in cenjenih igralcev svoje generacije, do letošnjega marca začuda še ni imel oskarja, nominiran pa je bil komaj drugič; prvič se je za glavno moško vlogo po izbiri Akademije potegoval leta 2012, ko je kot George Smiley blestel v izjemnem Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Solder Spy, 2011). Če se spomnimo samo, kakšno propagando so na družabnih omrežjih pred dvema letoma pripravili oboževalci Leonarda DiCapria, ki je bil ne glede na zavidljive igralske dosežke eden zadnjih v dolgi vrsti tistih, ki so čakali na oskarja, si lahko drznemo reči, da bi bil resnično greh, ako ga Oldman letos ne bi odnesel domov. Njegov lik premierjevo osebnost prikaže iz vseh zornih kotov; hoja, govorjenje, nerganje, jeza, srd, vpitje, milina, pa smisel za humor in celo depresija, katera je bila Churchillova stalna spremljevalka in kateri se je (navzven) tako uspešno upiral. Prav slednji je posvečena izjemna scena, v kateri glavni junak deluje precej obupano in nebogljeno. Celo Churchillova opravilna nesposobnost, o kateri sam govori v prvi polovici filma, se simpatično in nato ganljivo uporabi v pomenljivem prizoru, kjer na podzemni železnici skupaj s peščico "navadnih državljanov" odkrije, da se vendarle splača boriti zoper nacistično pošast. O treznosti resnične odločitve v danem trenutku bi se sicer dalo razpravljati, vendar to ni namen tega sestavka, sploh pa: zgodovino pišejo zmagovalci. Pa čeprav imajo morda več sreče kot pameti.
Posebno omembo zaslužijo tudi ostali igralci. Morda velja najprej kot zanimivost zapisati, da je bil za vlogo Nevilla Chamberlaina sprva mišljen preminuli John Hurt, vendar so bili ustvarjalci zaradi igralčeve bolezni prisiljeni v menjavo. Tako so rekrutirali Ronalda Pickupa, ki je svojo nalogo opravil povsem solidno. V vlogi Clementine Churchill nastopi uveljavljena angleška igralka Kristin Scott Thomas (Angleški pacient), v vlogi strojepiske in tajnice Lily James (Voznik), kot viskont Halifax pa Stephen Dillane (Igra prestolov). Poleg Oldmana med vsemi najbolj izstopa avstralski igralec Ben Mendelsohn, ki zablesti kot George VI. in nam pričara povsem drugačno ter morda, zdi se že tako, pristnejšo podobno jecljajočega kralja, kot pred pravljičnimi sedmimi leti Colin Firth, za to okronan z oskarjem. Mimogrede, v Kraljevem govoru (The King's Speech, 2010) se v podobi Timothyja Spalla pojavi tudi Churchill. In obratno.          
Poudarek gre tudi tehničnim prvinam. Režiser Joe Wright se je v preteklosti že izkazal, predvsem skozi prenos velikih in manj velikih evropskih romanov na veliko platno. V svojem tokratnem delu se je osredotočil na dogajanje daljnega maja in junija 1940, ko je Churchill poljubil kraljevo roko (ne gre mešati s pomenom iz Igre prestolov). Zgodba se vrti okoli dogodkov od zasedbe položaja pa do drugega izmed treh slavnih govorov pred parlamentom ("We shall fight on the beaches"), katerega drobci so patetično vkomponirani v konec še enega lanskoletnega filma ... Še več, če je šlo pri Dunkirku za spremljanje operacije Dinamo iz treh zornih kotov, lahko v Najtemnejši uri opazujemo njeno ozadje. No ja, pa tudi slabo računalniško generirano civilno ladjevje. Kljub izjemnim filmom na to tematiko imamo 2. svetovne vojne počasi že zadosti in prava škoda je, da se zahodna filmska industrija ne osredotoči na ostala zanimiva in manj prežvečena obdobja (moderne) zgodovine. Kakorkoli, veličastno deluje že prva scena, kjer iz ptičje perspektive opazujemo rohnenje v znameniti dvorani britanskega parlamenta, katera deluje rahlo zakajeno, osupljiva fotografija pa, skupaj z razkošnima scenografijo in kostumografijo (ne gre pozabiti tudi na masko, ki je Garyja Oldmana preobrazila do meje razpoznavnosti), naša spremljevalka ostane vse do konca. Zanimiva je tudi vpeljava glavnega lika (tehnično po načinu sicer že videna), saj se dogajanje stopnjuje vse do trenutka, ko temno sobo razsvetli vžigalica, s katero si Churchill prižiga cigaro. Te so bile, skupaj z alkoholom in cvrtjem, njegova stalna spremljevalka vse do smrti v starosti – kljub številnim razvadam in bremenom – devetdeset let! Svoje doda tudi opazna a nikakor ne moteča glasbena podlaga, ki scene lepo dopolnjuje, čeprav v nekaterih izmed njih, po hollywoodsko, pomaga povzdigovati klišeje.     
Po ogledu lahko rečem, da kljub lepo posnetemu izdelku z edinstvenimi predstavami ta ne ponudi ničesar več, manjka mu dodane vrednosti, kar pripisujem predvsem oguljenosti njegove tematike in idealiziranju glavnega lika, saj gre, kot zgoraj zapisano, še za enega, sicer (naj)boljših, filmov o Winstonu Churchillu in drugi svetovni vojni. In ne, če bi v kinematografe prispel prej kot Dunkirik, ne bi nič pomagalo. 

                                                                                                             Foto: IMDb

sobota, 07. april 2018

Wonder Wheel (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Newyorški Coney Island, nekakšen "east side" Venice Beach (velja tudi obratno), je obplažna zabaviščna soseska na Long Islandu. Svoj triumf je doživela v sredini prejšnjega stoletja, kamor je postavljena tudi zgodba najnovejšega filma Woodyja Allena.
Prvo, kar lahko rečemo, je to, da je film zelo gledališki. Tega smo sicer v zadnjem času kar vajeni. Predlani je Denzel Washington zaigral v prav takšnih Ograjah, lani pa smo si lahko, tudi na Liffu, ogledali Zabavo Sally Potter. Dolge konfrontacijske scene brez posebnih učinkov, postavljene v en sam prostor, ter številna dogajanja v eskteriorju, ki za sam potek niso bistvena, bi prav lahko spravili tudi na oder. Kaj je smisel takšnih filmov, potem vprašate? No, vsekakor jih ne gre enačiti z na trak posneto predstavo iz odrskih desk. Če ne drugega, so deseti umetnosti lastni kadriranje, fotografija, tok kamere, montaža itd. Prav fotografija in gladek tok kamere sta ena ključnih (tehničnih) prvin Lunaparka. Za prvo je poskrbel znameniti Vittorio Storaro, ki je z Allenom sodeloval že pri njegovem prejšnjem, kot tudi pri bodočem projektu, A Rainy Day in New York, kateri je trenutno že v fazi postprodukcije. Zelo opazna je raba sončne svetlobe, ki je ključen element filma, saj poudarja tvari, kot so barva oči in lepota obraza. 
Zanimiva je tudi izbira igralcev. Po dokaj neuspešnem sodelovanju z Miley Cyrus in pred tvegano uporabo Selen Gomez je režiser vpregel Justina Timberlaka, popularnega in uspešnega ameriškega pevca in igralca, ki se je kot tak preizkusil že v nekaterih resnejših projektih, kot je denimo Fincherjevo Socialno omrežje (The Social Network, 2010). Slednji, na meji med simpatičnim in antipatičnim, se v vlogi vojnega veterana, reševalca iz vode in bodočega dramatika odreže zadosti dobro, treba pa je priznati, da je pevec za vlogo postavnega lomilca ženskih src na in izven plaže ravno prav grajen. Pravzaprav je Timberlake nekakšna osrednja figura zgodbe, saj je tudi njen pripovedovalec in gledalce nagovarja direktno v kamero, s čimer ruši sistem "četrtega zidu". Hkrati njegov Mickey služi kot gonilo razvoja, napredka in zatona dogajanja, saj se speča tako z mačeho kot s pastorko. Ob boku mu stojita Angležinji Kate Winslet in Juno Temple. Slednjo, manj prepoznavno, lahko opišemo kot solidno, prvo, bolj uveljavljeno, pa kot igralski presežek filma, čeprav njene prsi, kot že tolikokrat prej, namenoma služijo kot magnet odvračanja pozornosti. V vlogi patriarhalnega lika nastopi Jim Belushi, ki se zdi na momente dober, spet drugič pa z nastopi pretirava. Četrti član družine, piromanski Richie, je mali a nastopanja pred kamerami že privajeni Jack Gore, rdečelasi in pegasti navihanec, ki navzlic rosni mladosti nikakor ne razočara.      
Kar se tiče scenarija, pa takole. Gre za tipično romantično zapletko Woodyja Allena, a žal z zelo predvidljivim potekom. Takoj, že ob sami postavitvi dogajanja, je jasno, kakšen bo zaplet, kaj kmalu pa tudi, kakšen razplet zgodbe. Liki ob zaključku dogajanja zopet pristanejo na začetku, sama situacija se tako resetira, brez napredka, ostanejo samo zlomljena srca. Slabe ocene na večjih filmskih portalih so gotovo posledica predvsem šibkega scenarija, morda pa nekoliko pripomore tudi dejstvo, da so se Allenovi pretekli madeži ponovno prikazali ravno ob medijskem razkritju dolgoletnih spolnih škandalov v Hollywoodu.  
Vsem tistim, ki ste si videli režiserjevo (in scenaristovo) preteklo delo, Kavarniška gospoda, ogleda Lunapraka ne priporočamo, saj ste videli že vse, morda pa se znate ostali ob ogledu nekoliko bolj zabavati, predvsem, če ste ljubitelji izrazne filmske fotografije in človeka, ki stoji za projektom.

                                                                         Foto: IMDb